Link na original:

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/92641/koraci_vjetra

Prav vesela sem prevoda pesmi. Pohvalim prevod.

lp

Ida Oz

Tudi jaz se pridružujem čestitkam k dobremu prevodu,

Ana

zakaj je ta prevod dober - sam sem ravno tega videl kot pogojno dobrega, morda obetavnega, a kot je izpisan, preprazno besedilovje. Pardon, ampak enega koščka napora medjezikovne transponence ne vidim. Hvala za odgovor. Lp

Imaš po svoje prav. Podrčtala sem ga, ker sem želela avtorja spodbuditi tudi za obratno prevajanje, saj ga večinoma poznamo po prevodih iz slo v hrvaščino.

Mislim, da bi vsak, ki bi se lotil prevoda malce drugače zastavil tok pesmi (in to se je že večkrat videlo pri različnih prevodih enake pesmi v isti drugi jezik). Jaz recimo bi prvo kitico te pesmi prevedla tako:

Rada imam vetrove korake,

ki v morju puščajo sledove ribjih jat. 

Potem bi mi lahko kdo očital, da sicer lepše zveni, a da se oddaljujem od izvirnika.

Morda bi tudi ti poskusil s prevodom? Lp,

Ana

Ljubim vetra korake:

ko na morju puščajo sledi

ribje jate,

ko skakljajo v modrino ...

Obut v copatke mehkobnih oblakov,

ko krošnji razbrstene češnje,

pihne latice, in se zimo igra,

v drevoredu platan

šumeče kot zlata jesen

s korakom krivde;

ko priteče z besedami:

„Oprosti, da ponovno zamujam.“

* :) Tudi sam sem se nagnil na njih in ne le nanj. Prevod se verjetno dela v tesnem polilogu z avtorjem, res. Tudi vsi tisti ko-ji; morda s prevodom ponovno premislimo: koliko, kje in zakaj.

Moj prevod je prenos - za resen poskus bi nujno potreboval mizo, kavo ali čaj, čas, ki ne priganja in seveda avtorico ali avtorja.

5 minut je premalo :)

lp

Kar me je vodilo pri pisanju pesmi, je bil pomislek, kao ni težko odpuščati prizadetosti, ki je zgolj posledica razigranosti koga drugega. Razumemo jo, ker nas potegne v lastno razigranost, saj prizadetost izveni ali se spremeni v občutek ljubezni.

Pri obeh prevodih mislim, da je bilo prezrto to, da veter priteče z njegovim korakom, pri čemer ni mišljeno na korak vetra ampak na korak dragega, ki zamuja in ki je v svoji razigranosti včasih kot veter in ne kot vihar. Res je, da bi to razkrile tudi besede v zadnji vrstici, ko se pesmica zaključi "Oprosti, opet sam zakasnio." 

Res je JUR-ov prevod "preslikava" pesmice, a ker je pesmica preprosta, menim da tak prevod ni šel mimo in zato ga ponovno pohvalim.

Kar se tiče Rujevega prevoda, e ta pa me je spravil v zadrego z vprašanjem: a je prevod boljši od originala? Sama ne bi znala prevesti pesmi, čeprav sem objavila nekaj pesmic v obeh jezikih. Sem namreč v krčeviti vojni, ko moram držati vsakega na svoji vrvici, sicer hitro pride do raznih "hibridov", kar škodi obema jezikoma. Pač nimam smisla za jezike. Ta pojasnitev je bila nujna, ker sem prevod Ruja prebrala kot povsem novo pesem, pri čemer se nisem počutila kot avtor ampak kot bralec. Zato bi, Ruj, prej potrebovala tvojo pomoč, kot  ti mojo, pa čeprav gre za prevod moje pesmi. Sploh pa, če upoštevaš, da sem pred kratkim začela pisati in je v moji glavi veliko zmede. Moram se še veliko naučiti, zagotovo pa mi je k temu pomagal tudi tvoj prevod. Zato ti hvala.

lp vsem

Ida oz

Nimam kaj dodati, res povedano, kot je. Le da sam nisem imel namere pesem pretopiti v svojo, a to se zgodi. če si sam, ko prevajaš. Glede nosilca zadnjega sklepnega dela, pa mislim da je odprtost jezika tista, ki pri obeh ohranja dodaten "napor", da se bralec dokoplje do drage osebe, in ne subjektov v pesmi. Hegel se mi zdi da pravi, da so besede med seboj *dobesedni prevodi pomenov* - v kolikor posamično besedo jemljemo kot svoj svet. V pesmi, kot kompoziciji samote besedilnosti je skoraj nemogoče; da ne pride do intrapomenskega refleksa. Morda se pesmi prevaja ... kot aluzija na babilonski stolp.

Še enkrat, nimam kaj dodati, res je.

lp

Oprostite mi, če dodam:

Jura sem prosila, da mi je prevedel nekaj haikujev in zelo sem zadovoljna s prevedenim. Ni mi prevajal dobesedno, vendar je pustil, da so hakuji še vedno "moji". To zelo cenim.

Hvala Jur!

Pozdrav vsem, Lea

Z vsem kar je napisano se lahko strinjam, ker vsi po svoje imate prav. Lein komentar je ravno pravšnji zaključek.

Iz tega primera se vidi kako je prevajanje ene lahkotne pesmice lahko kar kompleksno opravilo. Iz vsebine pesmi je težko (ali celo nemogoče) razbrati, da koraki vetra v bistvu simbolizirajo korake nekoga drugega. Tukaj je torej za bralca (in seveda za prevajalca) ključnega pomena to kar je zapisano. Če se iz zapisanega ne da razbrati tistega kar je avtor mislil, potem gre za zamujeno priložnost. Bralec (in prevajalec) lahko seveda ugiba, če je besedilo napisano tako, da to spodbuja ali omogoča, sicer pač sprejme tako kot je zapisano. Če vemo, da je razumevanje pesmi v precejšnji odvisnosti od izkušenj in razpoloženja bralca (prevajalca) potem je normalno, da je lahko tudi prevod istega besedila dokaj različen.

Od prevajalca do prevajalca je tudi odvisno v kakšni meri se bo odločil poseči v vsebino, ritem, obliko...

Kot je ugotovila Lea, jaz pač po svojih močeh poskušam v prevodu ohraniti čimveč originala, da se tudi v prevodu ohrani "pisava" avtorja. Včasih mi to uspe, včasih tudi ne...

Lp, JUR