razklana
čakajoč kočije se je vpela v obzorje
iz pobeglega mesta skozi mahanje luči
skozi preštete hrbte in počene lesenjače
si je zapekla smeh
ker na dotikih živijo spremembe
viharila je neobrane ribe
se vlekla po kravatah
namišljenih oblakov
in ko se je zagledala v lužo
ki ji je nekoč z grimaso
rekla oko
je potopljeno zažarela
v pest noči
z jezikom razklana v modro
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 14. 03. 2014 ob 00:18
- Prebrano 875 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 466.9
