Ko Nič zdrobil bo naše hipoteze

 nebo se nam v obraz  bo  zasmejalo,

takrat oporo sanj nam bo pobralo

bo jutri mrtev, ničen, brez obveze.

Vse upanje, ki ga nemir poraja

in to, kar veže niti hrepenenja,

odmrlo v hipu bo, brez dovoljenja

sveta, ki  zdaj se nam prodaja.

Ubita bo zavest, ki stezo kaže,

zadimile se bodo note nežne ...

Ledi se  dan, pogled noči ne laže.

Prastrah trenutke, tiste, mimobežne,

z meglenim pišem, gnilim smogom maže;

duši pomene, neme in presežne.

Lidija Brezavšček - kočijaž