Pokanje kosti kot preigravanje

Beethovnove sonate V mesečini

odmeva in tolče ob mrzel beton,

poln vlage in mimoidoče plesni.

Drobi se medenica in rebra že

predirajo pljučna krila, ki sopejo

in rjovejo od bolečine, ko jih

zaliva temna kri, polna greha.

Trgajo se mišice, ki še komaj

držijo bleda stegna in boleče

raztegujejo elastičnost niča.

In srce bije hitreje, na obrazu

se riše nasmešek kot bi kosti

prvič zarožljale druga ob drugo,

pljuča prvič zadihala in mišice

prvič hodile ter že plesale.

Misel o večnem objemu lebdenja

je pretrgala še zadnjo arterijo.

In ta prevzetost svežega zraka,

ki je šele začela objemati srce!

Bílo je vse počasneje po taktu

njegove polnočne sonate –

vse od prvega do zadnjega C.

Oh, smrt, kako si lepa!

Anthos