jutro se je naslikalo v živih barvah
Giselle je v soju sončnično rumene počasi odprla oči
sanjala je o morju in valovih
in ribah, ki se za vedno naselijo v objemu neizpisanih noči
in ribič je pripravljal barko
včeraj, jo loščil in barval
da bo nared za odmev med skalami in vejami
v zalivu že skoraj pod zvezdami
pristala je želja v soju bleščic, ki so poplesavale na rumeni odeji
pod katero je še vedno na boku ležala Giselle
po nekaj neprespanih nočeh, je končno ujela luno za rep
ki ji je zapela uspavanko o votlih ljudeh
ali je bil to gospod Eliot
v svoji bolečini in zmedenosti skorajda, da ne ve
kaj je dan in kaj je noč izlistana iz dneva
ko se soj ozvezdja v tančico odeva
in se pesem spreneveda
ali bi zapela ali raje obmolknila
ker je kri že škrlatno rdeča
in vino, ki se peni med ustnicami
ki ne zadržijo več krikov, in solze in rezi in skrite vdolbine
mogoče je jutri bistrejši odtenek modrine
kdo ve
Giselle se počasi prebuja
trepalnice odrinejo težo sončnega dne
veka želi si ponovno zaspati
in usta so grenka v objemu rok in odtisov stopal
v katere se skrije še zadnja kaplja razkosane breze
je v njej še življenje, Giselle, mogoče si spregledala ptico
ki te vabi, da povzameš pepelnate korake
ki vodijo na Sveto Goro
verjemi, še vedno je rožni venec skrit pod blazino
in molitev le moja, ne jemlji je kakor tat
ki prihaja ponoči, ko medvedek Bacek že spi in sanjari
je že čas, da zaspim, Sofija, odgovori mi
zakaj si vsa tiha in lasnice izkrvavljene ležijo na tleh
nekega dne je prišla
pozvonila, odprla sem vrata in v želji po porednih škratih
pobožala rob rjavo zelenega plašča
ki je v naslednji minuti obtičal na tleh
mogoče sem le deblo ali mah, ki ga z nožem v času Božiča izrežejo izpod sočnih korenin
Sofija, pomagaj mi, ne vem več, ne kod ne kam
v korakih je teža, ki mi zaklepa srce
in dih je z vsakim dnem bolj beden in sam
prišla je, me objela in pustila denar
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: sheeba
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!