Moj dedek konja je imel.

Ime mu Šargo je bilo.

Bil pravi kmečki konj je to.

Z njim njive je oral vesel.

Več let je pridno zanj skrbel,

Najboljše je dobil seno,

Vsak dan pil svežo je vodo,

Dokler ni, revež, ostarel.

Potem prišli so romi ponj

In ga odvedli kdovekam,

(Tako vsaj ded je pravil nam).

To bil njegov je zadnji konj.

Ko traktor je nabavil stric

Je ded strmel vanj mračnih lic.

Matej Krevs