Hodim po temni poti sveta, in v tišini slišim krik vran.

Pospešim korak in bližam se polju grobov.

Ta krik mi stisnil je dušo,

krik,

ki spominja na smrt - na mrtvaški prt.

S prtom sem si obrisal pod, saj moja pod je moja kri !

Ozrl sem se nazaj, a svet se nazaj ne vrti.

Dobil sem občutek tesnobe,

bolečino,

ki se preliva v sovraštvo, da bi strlo še zadnje upanje,

ter srce ugaslo.

Odprl sem moj lastni grob,

da se vidim kako počivam,

tih in miren v sebi,

a vem - na onem svetu tavam.

Od žalosti zaprl sem grob, razočaranje bilo je veliko.

Bled zapuščam svoj zadnji kraj, 

iščoč odpuščajočo reko - najdem jo!

Reko, ki odpušča grehe, očisti dušo,

in s svojo močjo razgne ti rušo.

Čist sem, zdaj lahko grem.

zaki