Ura že zdavnaj je polnoč odbila,

kaj iščeš v tej noči, spet sključen v temi,

mar je usoda, iz kota te sila

neznana privila, da nad papirji

se bedasto mučiš in hrbet kriviš.

Je le naključje, da pišeš ta čas

spet lažne vzklike, da ti srce krvavi,

zakaj, bedak, si ne upaš v obraz

priznati, da pesmi so tvoje polne laži.

O, kdaj pride še čas, ko znova vstane

ta pesem, ki v meni skrita tiči,

spet zbudijo se sile zaspane,

na novo se dviga in vsa oživi;

skoz snežne viharje, skoz ta zimski dih,

te črte po sili vzvalovane

in vsi trenutki se v en strnejo stih.

Kot golo vejevje v vetru - nič več!

Ne kot razburkane vode spomladi,

da jih kot pesem - odsev drseč

opeva in vroče občutke shladi.

O, ko bi mogel ta trenutek zajeti

resničen kot je, brez kakršnih utvar

in večen skoz verze v svet poleteti

in pesem postala otipljiva bi stvar.

                                            DEC. 1995

Matej Krevs