Z melanholičnimi očmi
na mestnem avtobusu
opazujem sotrpine, ki
verjetno sploh ne
dojemajo več, kako se
okoli njih meša vonj
po starem in zatohlem.
To je njihov, to je naš vsakdan.
Naš organizem postane
odporen na zunanje dejavnike
in niti znoja svojega soseda
zraven tebe ne vohaš več.
Obstali smo v tem bolečem
duševnem stanju,
vendar se tega ne zavedamo,
ker nas vsak dan terorizirajo
s tabletami in pomirjevali,
mi neumni kot smo
pa velikodušno polnimo žepe
farmacevtom, ki nam še bolj
uničujejo organizem.
Z melanholičnimi očmi
na mestnem avtobusu
opazujem sotrpine
in se sprašujem, kdo od njih
bo danes storil
samomor.

Anja G.