Zdi se mi, da kdaj

iz velikega črnega očesa,

varovanega s kolobarji letnic,

namesto škripa iztisne solzo,

pretrdo vpeto v ploskovno stvarnost,

v večno služenje samozadostni rasi.

Se njen genetski zapis oglaša?

Kaj bi miza vedela povedati,

če bi znala govoriti?

Bi izdala vse prevare,

ki so se od njenega nastanka

naložile nanjo,

bi se nagnila navzdol,

čez rob,

kjer so na uhljih zraka obvisele

težke neizgovorljive sape?

Ali bi znala stehtati ostanke

človeških požrtij?

Bi se podrsala ob podlahti

in se naslanjaje bratila

z vzdihi iz kavno smetanovih ust?

Kdo ve?

Sedam bliže, kot vsak dan,

s praznim krožnikom v naročju,

prislanjam nenasitna usta k njej

in upam, da bom začutila njen utrip.

Andrejka