Nekaj smeri
odkriva mi pot,
še vedno ne vem ...
Kako odleteti
v tisti čas ...

Še daleč je dom,
mehka, tiha sobana
ki skriva v dlani
večno, mehko ... Moje
novo spoznanje ...

Ne vem niti kje,
se skriva moja podoba ...
Katera lahko nariše
moj novi, svetel nasmeh
brez žalostnih lic ...

Ne razumem, da
v krog tujih pogledov
ujemam lasten razum
in brez milosti ...
Ubijam del svoje vrline ...

Za nameček izgubljam
lastno veselje do sebe ...
Drugi ljudje ...
Lahko krotijo
leva v sebi ...

Sam in izgubljen
pišem misli v obliki ...
Poezije ...
Brez nadzora in dotika
zjutraj se zbudim !

primosrajtmajerevski