V potvorbo smisla predolga

moja pesem pelje.

Če ne ustavim je,  bo Nič,

vseh not izlakotnjen,

zaglodal v brezna želje.

V neskončnost

verz, ki ga še ni, ponika.

Zamuja. Molk preklet

iz senc pretrdih vzet,

iz brezna vznika.

Le spi, ostani onkraj,

zakleta bela luč!

Preglasna pesem zame

mi zadnje zloge vzame;

pogoltne pravi ključ.

Pozabljena

rjavi ključavnica.

in bela, tam za vrati nepotrebnimi,

 pogine melodija,

 četudi skrajšana.

Lidija Brezavšček - kočijaž