Želel bi pustiti komentar - in več kot očitno sem željo udejanil, ne bi pa modroval, le dodal, da je ta pesem Zelo Lepa, in vsem nam (ok- meni) odpira vrata v rod,

lahko bi rekel celo, našo mačjo očetnjavo :)

Biser!

Bravo, Kerstin, jedna od najboljih pesama na ovom portalu!

Ko vsebina napolni brezprekorno popolno formo.  Ko rime niso privlečene za ušesa, ampak zazvenijo besede, ki vedo, zakaj so tam. V bolečem spevu spomina, ki obstaja, da ohranja lepoto in sprejema sedanjost ob resignaciji, ki je vzporedna upanju (zato pa imamo spomin).

 Čestitke.

  Lp, lidija

Hvala vsem. Mislim, da je bilo najlepše, kar mi je - poleg starševske ljubezni - poklonil oče, ljubezen do planin. Ta ne more umreti in planine ne izginejo, vsaj ne v času enega človeškega življenja - v tem kratkem obdobju ostajajo tako rekoč edina nespremenljiva stvar okoli nas (če odmislim kakšno izjemo, kot sta slapova Savica - no, tega so sicer popravili - in Čedca). Zato lahko, ko pridem v kraj, ki je še prav tak (vsaj za laično oko), kot je bil pred 20+ leti, nekako "potujem v preteklost", v čas, v katerem je bil oče še živ, še zdrav, še "zmaj", ki je "zmogel leteti" (če parafraziram svoj zapis v Čisto sam na svetu).

Enkratna pesem, Kerstin. Z zlato nitjo zapisana v izbor. Čestitke.

Lp A

Aleksandra, to krasno pesem berem in berem, nekajkrat sem jo prebrala na fb, nekajkrat tu. Vsakokrat ti želim napisati par besed in vedno znova spoznam, da ne znam obelodaniti občutij, ki me navdajajo. Zato samo; zelo globoko jo čutim.

Lp, Lea