Kdaj sva zašla, začarana pastirja,
utrujena, z ledenimi viharji
v skuštranih laseh? Morda so mravlje
takrat prežale skrite pod oltarji?

Zdi se mi, da so zvečer sejalci
mimo šli, z rokami v mehki moki.
Pa vendar je sedaj nekje trgatev,
visoko pod deževnimi oboki.

Peščena ura stisnjenih oči
ploska v vetrovnem gledališču,
s praznim listom v svoji tihi roki:

a midva spiva kakor majhni ribi
suhih ust na prodnatem melišču
skupaj s ponorelimi otroki.

Dani Bedrač