Še slišiš zvok,

ki se med krošnje vpenja?

Tam plašen gnezdim

kakor trepetav golič.

Med spletom niti iz jesenja,

tiho tebi odo pesnim.

Prikrito sem te gledal,

bela golobica,

v daljavi mehkih lun

si se smehljala.

Odšla si daleč, proti zvoku strun,

ki v jutru božala so lica.

Še slišiš ton,

ko se zazreš v sanje?

Tam čakam te razprtih kril

in vedi, šel bom do pomladi,

dokler ne potopiš se vanje,

odeta v perje angelov in vil.

Martina Pavlin-Essentia