sledi v duši
skozi kristalne solze po komaj vidnih poteh, nekoč
z odtisi tačk in radostjo najboljšega prijatelja, v
nedeljo zjutraj sam, brez vezi. sledi v duši počasi
bledijo in spomini so kot pekočina v grlu; žgejo,
ko se sprehajam ob reki, kjer sva samevala v
zaspanem mestu.
ko je prišel trenutek, sem se ti približal, da bi
vdihnil zadnjo sapo. morda bi se naselil v mojih
pljučih in žilah in koži in duši, da bi sledi postale
kamnite. morda bi te delil z nekom v sebi. nekom,
ki bi razumel, zakaj si tako ljubil in zakaj sem bil
sebičen, da si trpel, ko si me želel zapustiti.
ko ljubiš, kar ljubiš, ti ne more biti odvzeto. in
žalost je čudovita, saj spominja, da sem te imel
rad.
Nekam je poniknilo "krdelo", izluščilo pa se je še nekaj premišljenih podrobnosti v drugi kitici.
Forma pesmi je takšna, ki tudi mene zadnje čase močno vleče, ne kot urednika, teveč kot pesnika. Nekaj bo že na tem, da se to pojavlja pri večih. Od koga sploh "prepisujemo"?
Pripis: pesem podčrtuje Muri. Zdaj pod grmom forzicije, prej...
hatorejtusmo. Pri Literaturi.
Oda na čebulo.
odanapsa
:)
Čestitam, Gregor!
Forma je tudi meni všeč in revija Literatura prav tako (želim se naročiti nanjo, a vedno znova se premislim, kar je moja pokojnina mizerna).;)
Kaj naj še napišem? Aja, občasno se povabim sem: http://gregor.rozman.si/
Lp, Lea :)
GregorR, tale pesem je za na vrh mojega izbora ...
LP, lidija
hvala vsem za prijazne misli. nikoli si nisem mislil, da bom resnico ujel v poezijo, fikcijo pa uporabil za kratko prozo. morda pa so čustva tista razlika med liriko in epiko.
No eto.
Če to ni to...?!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Gregor Rozman
- 25. 02. 2014 ob 09:46
- Prebrano 1549 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 596.63