Obrazložitev uredništva ob izboru:

Avtorica njive predstavlja kot svojsko osebo, razpotegnjeno in vsenavzočo. Ne odkrijejo se neposredno, s svojimi kulturami in koristmi in nesrečami, pač pa preko rok, ki so jih ustvarile in pogledov, ki jih opazijo. V množinsko poosebitev vplete rahljanje, puljenje plevela, okopavanje ženskih dlani, ne tistih za časa tega življenja, pač pa od samega dotika človeške roke z zemljo. Ko se ob oranju z njiv dvignejo brazde in se na osenčenih straneh naredijo sence – res, lahko si predstavljamo razvejane podačnjake starcev. Zlasti polni sta metafori „prebožane do praznosti“ in „sčipkane z drevesi in razpadlimi plotovi“, kar je gotovo ena glavnih odlik pesmi. Z navajenjem zunanjih podob, ki so izvorno notranje, avtorica ustvari izjemno močan vtis, skozenj bralca kliče k drugačnemu prisluhu in zaznavanju zunanjih podob. Tako kot se lahko identificiramo z živimi bitji se tokrat zaradi uporabljene poosebitve lahko celo z njivami. Naša notranja polja zavedanja postanejo njive, razsute, obrobljene in prebožane. Pobožane s pomeni. V katerih ni praznosti.