Ne boš več štela jeseni,

ne vonjala sreče.

Bolečina te ne more vrniti.

Bolečina nima otrok.

Razgaljena in težka

ležiš na hladni kovini,

brez trzanja,

brez zvijanja.

Izsesana, prebodena

in uvela.

Gola,

kot otrok

v avgustu.

Z ostrino skalpela

odkrivam tvojo lepoto.

Preko temena,

do ušes,

globlje od lasnega korena,

kjer je obstala misel.

Jemljem te

iz brezmadežnega telesa,

polnega očes in barv.

Lutka si.

Z izruvanim srcem v naročju,

prepuščena vetru

brez sape.

Zdaj.

Martina Pavlin-Essentia