Odpusti si, ker čas si izgubila,

ta skrb res ni iz tvojega značaja,

ti solza na obrazu ne ugaja,

si sebe v mrak iz sonca spremenila.

Prisluhni duši, boš z nje srečo pila,

nekje nekdo ti vedno up podaja,

s pogledom nežno ti srce osvaja,

prisluhni duši, se bo pot razkrila.

Ter vedi! Vidim z mrtvega obraza,

da vse besede moje v pesmi zbrane

zaman so, megla, dim, izraz poraza,

a vse so tebi iz srca podane.

Le ko boš vsako črko razumela,

Te spet bo kratka pesem oživela.

Zgubljen Poet