Jobova

 

Iščem te, temna noč,

večno spokojna,

iščem kakor izgubljeni zaklad.

Groba vzljubil sem hlad,

črne zemlje prijetno ležišče.

Oko zazrl sem v veter,

ki pepel nad slano vodo razsipava,

kri moja želi si srkati strupa,

… meso krtoviči

v odprtih ranah se brezupa.

 

Kot preblisk je hrepenenje

po spominu na svetlobo ...

… na čase obilja,

bistri potok

in srno,

ki se žejna napaja.

Na šumenje zelenih listov zgodaj spomladi,

sonce, ki vzhaja,

prostrana morja,

jadra razpeta,

brezskrbno igro otrok,

deklico, ki zlate kodre v kito spleta,

na polne žitnice

in plodna polja.

 

Strumen je moj upor,

in nekje v dalji spreobrnjenje,

lahkotnejša

se želja po smrti mi dozdeva.

A ko pod težo teme,

z obrazom padem na tla,

 

rešitelj, končno slišim Tvojega glasu grmenje.

 

Hvaležen,da ušel sem zmaja žrelu,

Sklenem roke

sklonim glavo,

s starim jazom v prahu in pepelu ...

 

 

 

petja

Komentiranje je zaprto!

petja
Napisal/a: petja

Pesmi

  • 23. 02. 2014 ob 13:53
  • Prebrano 675 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 157.74
  • Število ocen: 5

Zastavica