Iščem te, temna noč,
večno spokojna,
iščem kakor izgubljeni zaklad.
Groba vzljubil sem hlad,
črne zemlje prijetno ležišče.
Oko zazrl sem v veter,
ki pepel nad slano vodo razsipava,
kri moja želi si srkati strupa,
… meso krtoviči
v odprtih ranah se brezupa.
Kot preblisk je hrepenenje
po spominu na svetlobo ...
… na čase obilja,
bistri potok
in srno,
ki se žejna napaja.
Na šumenje zelenih listov zgodaj spomladi,
sonce, ki vzhaja,
prostrana morja,
jadra razpeta,
brezskrbno igro otrok,
deklico, ki zlate kodre v kito spleta,
na polne žitnice
in plodna polja.
Strumen je moj upor,
in nekje v dalji spreobrnjenje,
lahkotnejša
se želja po smrti mi dozdeva.
A ko pod težo teme,
z obrazom padem na tla,
rešitelj, končno slišim Tvojega glasu grmenje.
Hvaležen,da ušel sem zmaja žrelu,
Sklenem roke
sklonim glavo,
s starim jazom v prahu in pepelu ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: petja
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!