Vse te tekočine in podobe toplega doma s skodelico in radiem -  kar puhti od izhlapevanja - kako resnične so vsakdanje podobe in kako veliko hlapljivost imajo. Nič jih ne more zadržati, še oprijemanje zunanjih marjetic ne ... zakletost, ki prihaja iz rutine. In kljub temu pesem ne dotolče. V njej je nekakšna sprijaznjenost, ki se zdi nujna. Čestitke,

Ana

Ana, hvala za poglobljen komentar in črtici.

LP, mcv

Odlična pesem. Poskusila bom utemeljiti kaj me je pritegnilo h pesmi in kao sem jo jaz razumela - in sicer:

Povsem nedolžno, v samem srcu pesmi, je vprašanje o januarskih ali lanskih marijeticah, ki se mi zdi steber pesmi. Na suptilen, hkrati preprost način izražena negotovost, kje spoloh si, pa v enaki meri suptilen zaključek pesmi, da je vse januarsko, ki po svoje odgovori na osnovno vprašanje. Pa sočasno opazka o največji skodelici, ki jo razumem kot prizadevanje k dobrem in na nek način ponudi upanje.

Običajno se pri tematikah, kot ih obravnava vaša pesem, pesniki zatečejo k teatralnosti ("težke" besede in še "težje" prispodobe), ta pesem pa prepričljivo dokaže, da je nežnost včasi bolj zgovorna oz. več pove. Še enkrat čestitke za pesem, ki odseva iskrenost.

lp

Ida Oz

Ida, hvala lepa za vpogled in lep komentar!

Ugnili ste, vprašanja marjetic sem se najprej domislila - in pomislila, da bile lahko metafora, okoli katere bi zgradila pesem.

LP, mcv