Polnoč. V uri na nihalo je potiho zaškrebljalo,
kakor da bi si pretegnil ude suhi okostnjak,
medli soj krog stare hiše, ki pronica v temne niše,
ostro sled vešala riše, riše v steno ta somrák,
ko zasliši se korak.

Kdo mi zdaj po hiši hodi, kakšen duh, ki večno blodi,
neko bitje znatne teže je lomastilo čez tlak,
kisel vonj iz vlažne veže kačje sika skozi reže,
do obisti strah mi seže, zveže srh mi žalni trak,
ko zaslišim nov korak.

Je že bliže zvok zamolkli, to so kremplji v veži tolkli,
zdaj pojavi se na vratih stvor rogati, dolgodlak,
ogenj iz oči mu sije, poln zlovešče hudobije,
satan, vrag, hudič, skušnjavec, zlodej, démon, peklenščák,
k meni naredi korak.

Z diabolično postavo nemo kimne s črno glavo,
v hipu ko nebo prekrije velik temno siv oblak,
sredi čudnega obiska v prsih me boleče stiska,
zunaj se močno zabliska, bliska strela skozi zrak,
plašno naredim korak.

S čredo konj, da je veselje, v pekel me birič odpelje,
podivjane vrance vodi šmentov oprijem krepak,
končno lucifer ustavi, konje potreplja po glavi,
en kentaver v tej zmešnjavi se postavi naopák,
zmóten naredi korak.

Zadnji čas s kočije stòpim, preden vse z udarcem tòpim,
čez prepad se nagne, zvrne, vse vreščeč obrne vznak,
zlomek od togote jezno rjuje, strmoglavi v brezno,
s krili maha neoprezno, z roko ujet v usnjeni trak,
v večnem krču razkorak.

ficra_zom