Na betonsko pot

grem po bližnjici

po obrobju

sosedovega gozda,

po mokri poti

in blatni podlagi,

da se mi noge

vgrezajo

in zato hodim

bolj hitro.

Razmišljam

kako bom hitra,

ko pridem

do glavne poti,

ki pelje

v vse smeri,

prihajam vsa blatna

in na skrivaj

vzamem robčke

in brišem čevlje

in vse kar se je nabralo

od prstov do pet.

in to potjo,

ki pelje naprej je,

da tukaj mrgoli ljudi,

medtem ko ob gozdu

razen ptičjega petja

vlada tišina.

Gledam v tla,

nikogar ne poznam.

IŽ-lev