Nemočno iztegnjen

med polomljenim vejevjem

leži izruvan hrast.

Njegova krošnja

je široko zajemala sonce.

Sedaj razlomljena na štrclje

moleduje naslonjena na vitko bukev.

Njej je grozljivo neizprosna zima

Skozi golo vejevje

zaveje SKELEČ SPOMIN

in hrast se oglasi.

Pritajen stok in ječanje

se dotakne prvih žafranov.

S tisočerimi svetlimi listi

nemo prisluhnejo joku drevesa.

Ali življenje zapusti izruvano drevo

takrat, ko omahne v trohneče listje

in se z vetrom le vrača

kot ihtenje?

Ali je negibno deblo

še dolgo živo

in boleče čuti

vsak sunek motorne žage,

ko mu rije po drobovju?

Milan Novak