V topli sobi se je zbiral hlad.

Odeta v plašč egoizma

sešitega iz strahu pred praznino

sem te priklenjala z besedami nevidnih okov,

(in jih podkrepila z napisom ob tvoji postelji

"... ti si borec, ne smeš me zapustiti...")

a me je v neizbežnem trenutku

udaril hlipajoč "ne morem več"

kot bi prosil dovoljenje za odhod,

na čisto jaso tvojih sanj.

Iztrgal mi je glas,

popolnoma neznan,

samosvoj blagoslov.

Pekoča ostrina je zarezala,

ko je zabodel lom ujetniške verige

in na dlaneh je tiho obležalo srce.

Čas je obstal;

za vedno zapisan na kosu papirja.

Zdaj se nasmeh tu in tam razleže,

ko hodim s praznino zatlačeno v žep,

a v žilah še vedno kriči vprašanje

sem takrat z "dovoljenjem"

odrešila tebe ali sebe?

Neni