Simpatična rimanka, obetavna.  Sicer že zdaj dokaj v redu teče, vendar tu in tam pesem spremeni stopico, kar ni dobrodošlo, ker je pripoved (glede na izbrano temo) prav tekoča in ne zahteva spremembe ritma. V zadnji kitici se rešuješ z enozložnimi besedami na kocu verzov, kar je manj vredno rimanje in se ga polužujemo le v skrajni sili.

  Samo za ilustracijo, kako bi pesem lahko  izgledala z rahlimi popravki:

V kuhinji sedim za našo malo mizo,

nad njo ostanki slike, križ.

In to je vse, kar je ostalo isto.

Na tvojem stolu zven besed. Drobiž.

Ostale so le tvoje sence, drgetanje,

ko mi  pod rebra spet spolziš.

Obrnem se, morda pa si poklical  mene,

ne nje, s katero zdaj si več želiš.

Ostala sama sem in suhe veje,

ki plešejo na vrtu,  šumi gluhi ...

Na oknih so ledene rože,

in hladen tvoj obris na rjuhi.

  LP, lidija

V prvih dveh kiticah mi je vse jasno, razumem spremembe na bolje. V zadnji kitici pa ne razumem dobro v drugi vrstici: "ki plešejo na vrtu, šumi gluhi ... to mi pa ne sede.

Potegnilo mi je!!! :) Pri šumi poudarek na u, a ne? :)))

Hvala.           

ja, seveda. In sploh ne vsiljujem svoje verzije, hotela sem samo ilustrirati kakšni zlogi bi sedli v stopico, ki teče ...

 :)

Ja saj vem :) včasih mi zmanjka posluh za ritem in mi takšna pomoč veliko pomeni.

Bom kar tako pustila, saj mi je všeč.

lp