Zajtrk
s peklenskim truščem
vzhaja sonce nad uspavano prestolnico
kovinski hrup razjeda zatohlo jutro
v izogib optimističnega obupa
naju prebuja
prodoren lajež steklih psov
ki mu skozi pretesne nagobčnike
skladno priteguje
pritajeno bevskanje ljudstva
božam razmehčani stekleni zvon
še vedno občutiva brezsnovno mejo
uspeva nama živeti mimo
preslišati razgrajanje barbarov
in po potrebi spregledati
komične trenutke prepoznavanja
mi prosim podaš sol ?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
- 24. 11. 2008 ob 16:00
- Prebrano 872 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 270
- Število ocen: 8
