Ta izba

z umazanimi koti, z glasovi

razglašenimi

prestopa z otroki

čez duri razrvran

z naskoka me kliče

ko s sarkofagi tiho poka.

V porumenelih listih

izpovedi hlapijo.

S tinto

se vsi prepiri celijo.

V stenah

pozabljene razlike

grenkih nasmehov in skritega joka.

Komu še odmahne

utrujena roka, skrhana brv,

ki neslišno stoka, ko razgrne

nebo in ptice,

zadnji križpot mračne steze

od sprave do danice.

Z gora

do skopnelega molka

stresajo suhi klasi

neugasle kali

v prepolna naročja,

da na mrežah tišine

se segrejejo znova

mrzle dlani.

Evelyn