Rad bi se ustavil tam, kjer ni cest.

Sredi dolge poti sem. Brezdomec, samo senca,

velike krošnje lipovega drevoreda mi šepetajo,

sem vame poje tišina visoke pesmi angelov.

Sedim sredi velike sobe, pravkar pobeljene

in polne vonjav  brezobzirnih  misli delavcev nočne izmene.

Sedim sredi dveh svetov. Nemirno čakam jutro.

Prebujanje.

Na katero stran naj se prebudim, da bom

lahko pripovedoval novo zgodbo? Tukaj ali tam,

vseeno je, če so solze polne dišav deževnice.

Iščem staro fotografijo.

In čisto vsak obraz, ki si ga nadenem, je pot.

Potovanja ob reki

so le sanje,

so valovi

in valovanje

preplašenih teles.

pirantri