Zaprejo se vrata.
Zaprejo se moje oči,
in solza po licu mi polzi.

Zdaj ga ni,
in zame ti,
zavedno oče si.
Ampak zdaj,
ko te ni,
postal mi tujec si.

Ne poznam te več,
pa čeprav,
sva veliko stvari počela skupaj,
te ni in ni nežnega pogleda
s tvojih oči,
in ni glasbe,
ki v meni še živi,
obudi mi spomine
na dni, ko z mamo bil si ti.

Ko zaslišim glas,
glas, ki večno predstavljal,
mi bo poraz.
Glas, ki se dere naglas
in ta glas si ti,
ker zakričal si,
ko vrata pred nosom zaprl
si mi.

Odšel si brez pozdrava,
brez objema,
odšel s stvarmi,
ki otroštvo vzele so mi.

Imej te stvari,
zakrij si obraz,
ko si lastni družini
pljunil v obraz.

Sem te pogrešala
in te še vedno,
a ne moram pozabiti stvari,
ki zgodile so se mi,
ko vrata stanovanja zaloputnil si.

Bila sem brez tebe,
bila brez nje,
bila sem sama
in živela s tem,
da nikogar ni,
ki očeta in mater vrnil bi mi.

*nikey*