Pod trdim svodom

v skriti dvorani

umetnik riše stopinje

skrite pred očmi-

le on pozna njegove poti.

V ozadju dodaja njegov glas 

ko šepeta neme besede

da ga obudi.

S pastelnimi barvami

slika njegov nasmeh

ko s skrbno izbranim čopičem

vleče robove ustnic

in se poigrava s prelivajočimi se toni vedno rdeče.

Z zemeljsko rjavo zdaj doda še iskrive oči,

da pogled oživi

in zastrmi vame

ko se v trenutku svobode  

iztegnejo le bledo obrisane roke

in me zavijejo v topel objem;

takat doseže umetnost

v kateri ne bom nikoli sama.

Neni