okna

v hišo brez zidov sem izrezala okna
ki so od nekdaj visela
boječe izzivalna

z dlani

šepajočih igrišč
sem zagledala njo
ki sem ji pokazala prve brste
z večno ruto na glavi
z bleskom kovine v obrazu
je spodobno sedela na klopi
podpirajoča stopnice
po katerih je porivala
upe in obličja
le roki je odrezano odmaknila
na drugi konec ceste
in videla sem njega
v katerega sem se zlila
z vodo rek in morij in suhih dolin
kako se je brez oči
spogledoval
z rdečo vrtnico na prsih
in slišala sem veter
ki je zasoplo drgetal
pod krilom lutke
ustvarjene za njo

razprostrte
čez gladino cvetoče veje

 

in zbrisala sem svoja okna

Vesna Šare

Martina Pavlin-Essentia

Poslano:
09. 02. 2014 ob 13:31
Spremenjeno:
09. 02. 2014 ob 13:34

še ena tvoja odlična...

Bravo, všeč mi je!

lp, Essentia

Zastavica

Vesna Šare

Poslano:
09. 02. 2014 ob 13:47

Hvala, Essentia.

:-)

Lp,

Vesna.

Zastavica

Andrejka

Poslano:
09. 02. 2014 ob 14:41
Spremenjeno:
10. 02. 2014 ob 06:21

Pesem se mi zdi simfonija spominom in ena krasna refleksija na preteklost, ki se ni uresničila, kot bi si želeli. Bravo, Vesna.  

Lepo nedeljo ti želim

Andrejka

Zastavica

Vesna Šare

Poslano:
09. 02. 2014 ob 14:59

Hvala, Andrejka. Sprašujem se, kako bi bilo, če bi se vse uresničilo ...

:-)

Lp,

Vesna.

Zastavica

jagodanikacevic

Poslano:
10. 02. 2014 ob 08:29
Spremenjeno:
10. 02. 2014 ob 08:37

Pesem mi je zelo všeč,  "z rdečo vrtnico na prsih" ...

ako sam dobro napisala...:)

lp

Jagoda

Zastavica

Vesna Šare

Poslano:
10. 02. 2014 ob 16:23
Spremenjeno:
10. 02. 2014 ob 17:45

Hvala, Jagoda! Dobro si napisala. :-)

Lp,

Vesna.


Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
10. 02. 2014 ob 21:31
Spremenjeno:
10. 02. 2014 ob 22:15

Podobe, ki so vsaka za sebe močne, v skupni postavitvi delujejo kot drama absurda - okna, ki so izrezana v brezzidno hišo, ona in on, ki na nek način izhajata / se iztekata v prvoosebni p. s., dejanja vseh protagonistov (podpiranje stopnic, porivanje upov, brezočesno spogledovanje ...), ki se zazdijo kot dedni zapis, privlečen v ta prvoosebni p.s., ki zaradi nenadnega vpogleda v vse to (absurdnost) izbriše okna. In ničesar več ne vidi, vse je že ponotranjeno in nemogoče je karkoli vrniti na izhodišče. Čestitke,

Ana

Zastavica

Vesna Šare

Poslano:
10. 02. 2014 ob 22:21
Spremenjeno:
10. 02. 2014 ob 22:43

Ana, hvalaaaaaaaa! :-)

Lp,

Vesna.

Zastavica

÷

÷

Poslano:
10. 02. 2014 ob 22:36
Spremenjeno:
11. 02. 2014 ob 20:03

mislim, da je v zadnji vrstici pojav absolutne napake ;)

in to mislim resno. kx

lp

Zastavica

÷

÷

Poslano:
10. 02. 2014 ob 22:43
Spremenjeno:
11. 02. 2014 ob 21:16

Runa

Ljudje,
kadar letijo v nebo, v vesolje in druge svetove
ne pojejo ...
ker ljudje
na tleh, preglasijo, te,
s štetjem (svojih) zlogov,
ki to še niso, in zato
oni ne letajo,

temveč pojejo za njimi, ki pa
letijo visoko.

Zastavica

Vesna Šare

Poslano:
11. 02. 2014 ob 20:06
Spremenjeno:
05. 04. 2014 ob 22:03

Jure, kaj je to absolutna napaka?

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Vesna Šare
Napisal/a: Vesna Šare

Pesmi

  • 09. 02. 2014 ob 12:56
  • Prebrano 1298 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 690.95
  • Število ocen: 21

Zastavica