Pozdravljena, mirna v, to je pesem, ki se zelo dotakne. Mislim, da je zelo umestno, da je deklica nekoč imela lahke korake in sladek nasmeh. Da pa bi bilo sporočilo pesmi še bolj učinkovito, bi  premislila o temnih plateh (ki so ji odvzele svetlobo) in jih poskusila izraziti konkretneje, pazljiveje, z detajli (kaj zares pomeni pepel trpečih duš?). Glej na tole moje pisanje kot na izziv - če se ti zdi zanimivo poskusiti, boš morda odkrila nove plasti te pesmi.

Lp, Ana

Pozdravljena, hvala za tvoje sporočilo (iz komentarja sklepam, da je na tej strani dovoljeno tikanje, tako, da upam, da ga lahko tudi jaz uporabljam). Ko sem malce razmislila o komentarju - ja res je, lahko bi povedala več in bolje - verjetno sem malce lena, pesmi pišem občasno in morda zato, ker tudi pesmi drugih zelo rada prebiram, pa bi še sama kaj povedala. Morda pa se tudi bojim preveč odkriti o sebi in o svojih izkušnjah (pepel trpečih duš npr je nastal kot posledica obiskov v koncentracijskih taboriščih  - kar pravzaprav omenjam v večih mojih pesmih - pa nekatere se mi ne zdijo preveč primerne za objavo). Lp, Mirna

Res je, da se tu vsi tikamo - nagovarjamo se kot pesniška duša drugo pesniško dušo, ne glede na starost in vse ostalo ...

Ko pišemo o bolečini in stvareh, ki so nas ohromile, moramo najprej sprostiti tisti krč in pazljivo odstirati notranja občutja, ki so se oblikovala ob dogodkih. Pisanje pomeni odkrivanje, tudi če pišemo o nekom tretjem, ga dostikrat ustvarimo po svoji podobi ali podobah lastnih izkušenj (ker te so nam najbolj blizu). Tudi to, kar si povsem na novo izmislimo, je na nek način omejeno z našo zmožnostjo samo.

S konkretnostjo pa sem mislila - s primerom - takole: Pepel trpečih duš na laseh bi se  mi zdel bolj sporočilen, ker bi se fokus iz splošnega trpljenja zožil -  npr. tako: "drži se jih pepel koncentracijskega taborišča".

Lepo, da si z nami,

Ana