ko se približam njeni premajhni kletki
mi nastavi hrbet in se zazre tja daleč stran v praznino
z globokim prezirom
ah, človek, človek, človek ...
s spominom se vračam k njej, da se prepričam
ali nosi moj obraz
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: (simon)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!