Zelen si od togote,

ki ščetine čopiča krivi navzven,

zeleniš kakor odeja sočnega mahu,

v njej kopičiš kapljice motnjav,

da ne zaplavaš v modrino žalosti,

temniš, prijema se te patina

zaradi globokih vzdihov hrepenenja

po svetlih barvah v ljudeh,

vse kar je dano, mešanje

z jeziki popacka  v sivorjavo.

Z lopatico napolnjeno obstojne barve

potegnem preko tvojih usten,

sončna barva jih zaviha navzgor,

razlije se čez naju,

zasijeva v oranžni

kot novo jutro izza senc.

pi - irena p.