Zanimiva pesem, zanimiva perspektiva. Morda (spet) malce postankov (s pikami na nekaterih mestih namesto vejic):

Kamen

živi v tišini

svojega jezika,.

Nihče ga mu ne vidi

v notranjost.

ker Tudi ta je

težka in prazna.

Igram se in ga obračam, -

brez besed jaz

in brez zvoka kamen.

Na koncu mu dam zaleta,

da leti kot žaba

in potone na dnu reke,

kjer ga tolmuni obračajo.

in Kadar je veliko neurje,

ga znova naplavijo

na obrežje.

Še vedno je kamen,

ki nima glasu.

Kaj meniš? Lp,

Ana

Dobro jutro Ana,

čudovito zgleda zdaj pesem, veliko boljše.

Hvala ti za tvojo pomoč, lepo sin mi popravila,

me zelo veseli. 

Lepi novi dan ti želim, 

Irena hope

Pesem me posebej pritegne zaradi dveh reči: prva je želja po vživljanju v tujo (kamnito) entiteto, proučevanje njegove notranjosti, ki pa se začne z opazovanjem njegovih nebesed. In to je druga reč: komunikacija z nečim, kar ne more komunicirati, a preko težkanja, metanja in najdenja istega kamna čez dolgo časa na obrežju, je posredna in posrečena komunikacija. Pesem na nek način odpira vrata v materialno z nove strani. Čestitke,

Ana

Hvala ti Ana.

Irena, hope

Iskrene čestitke za Podčrtanko, srce.

Mi veliko pomeni.

h o p e