Snežak
Pod bregom bel snežak,
s telesom iz snega.
Nad njim šumi pomlad.
Je daleč. Ni ga strah.
Oko je črn kristal.
Odseva jate zvezd,
ki v noči prek neba,
letijo čez ta svet.
Kot ptice iz luči,
žgolijo nad zemljo.
Ko pod lobanjo spiš,
je takrat buden Bog?
Naenkrat boš sanjal,
ves topel in mehak,
da si snežak postal.
Pomladi te bo strah.
Ko jutro noč splaši,
boš tekel gor na breg,
med zvončki par oči,
kristalnih nemo zre.
Snežaka ni, je bil.
S telesom iz snega.
In zdaj je končno živ.
Pa ti? Nekoč. Morda.
Ko pod lobanjo spiš, je takrat buden bog?
!
?
Pa spet nekaj za dolge zimske večere.
Lp
Poslano:
07. 02. 2014 ob 11:31
Spremenjeno:
07. 02. 2014 ob 11:32
Hmmm...mogoče malo razlage za ta hiter preblisk:
"Ko pod lobanjo spiš, je takrat buden bog? " - jasno je, da Bog nikoli ne spi (hmmm a res ne spi? :). Ok. Spimo pa MI, a ne? In kdaj "spimo"? Ponavadi takrat, ko smo budni. Pač smo na "avtopilotu". Kakor kdo seveda. Zbudimo pa se lahko recimo v globoki meditaciji ali pa na kakšnem astralnem potovanju ali pa mogoče v kakšnem res globokem spancu, ko duša odjadra nekam proč. No in takrat "ko pod lobanjo spiš" lahko mogoče celo srečamo Boga ("je takrat buden Bog"). Upam, da ima tole kaj smisla :)
Kar se tiče dolgih zimskih večerov pa se zagotovo najde kaj bolj pametnega za počet. :)
Razmišljam podobno :)
Dolgi zimski večeri so prispodoba za čas, ko pretuhtavam vse mogoče. :)
Lp
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: damiroo
- 06. 02. 2014 ob 23:22
- Prebrano 812 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 279.34
- Število ocen: 10