Pride tak dan,
ko ne veš,

ne kod ne kam,

misli ti bežijo,
čustva te lovijo,
razum ti pravi ne,
ne dovoli,

da bilo zastonj je vse.

Vsa ta bičanja in obsodbe,
nerazumevanja in borbe.

Vsak zakaj ima zato,
ne predaj se,
ker ti bo še bolj hudo.

Najbolj boli,
ko sin tvoj misli,
da lahko ti govori,
zakaj se naj kaj naredi.

Poveš mu svoj stav,
kje so meje in kaj  ni prav,
reče,

da kot mater več  ne bo te prepoznal .

Zakaj misli,da  ima pravico,
odločat,

kaj je za mater prav in kaj ne,
kaj se ne sme in kaj sme?

Ni vprašal se nikoli,

kako boli jo srce

kolikokrat jo je bolelo,

ko  marsikaj ni bilo prav,

pa nikoli ji postalo ni žal,

zanjo je vselej bil sin taprav.

Zaklad,

ki ga je rodila,

z njim jokala,

ga bodrila,

mu menjala plenice,

prečula ob njem tisoče noči.

 Odraščal je,

naredil grozna, neopravičljiva dejanja,

mu vse odpustila ,

v rekah solza se skoraj utopila,

srečo z njim,

ko sam dobil je sina,

je delila.

Zakaj misli,da ima pravico,

odreči materinsko ji pravico?

Ker način,ki ga je izbral,

se ni zdel ji  zmeraj taprav?

Ker ni imela časa,

ko on izmislil si je to?

 Če misli,

da je prav tako,

bo sprejela to,

z upanjem,

da sam ne bo  utapljal se v bolečni,

naj ne sliši enakih  besed,

izrečenih iz ust fantička,

ki njegov ves je svet,

ne bo potrebno mu

neizmerne bolečine trpet.

Ne bo več iskala,

lahko jo poišče sam,

če občutil bo dejanja svojega sram.

Miša Topolovec