Rodilniški sonet
Nihče ne zna več rabiti rodilnik -
ne bom imel več takšno potrpljenje,
ne boj se zdaj, ne bom ti vzel življenje,
če vztrajno uporabljal boš tožilnik.
Ko berem takšne, si ne zlomim tilnik,
a dobro ti oceno ne prisodim,
do konca svoj čitalni plin pohodim,
ne cenim takšen slovnični nasilnik.
Kdor enkrat bistvo je dojel pravila,
nikoli več ne ponovi napako,
začutil grešnico takoj bo vsako.
Takrat bo zmago slovnica slavila,
pozdravljen, član, v rodilniško elito,
ki ne počne napako grozovito!
Hvala, Peter, za prevod in obširno razlago. Nimam kaj dodati, kdor čuti rodilnik v zanikanju, ga pravilno uporablja, ostali pač ne.
Bravo, bravo, bravo!
Hvala, pi!
Ja, Peter, potrebovali smo ta dodatek v tvojem komentarju! Da se jasno vidi, kje so meje našega slovničnega "teženja". Točno tam, kjer naletimo na dejstvo, da je bila slovnična napaka avtorja upravičeno, zavestno in z razlogom narejena in ne samo zato, da bi se nekaj pač rimalo ali dobilo bolj "poetičen preliv ".
Za vajo pa poskusim še sama prevesti ta karikaturni sonet, ali vsaj predelati, spraviti v enajsterec in udariti stopico ;) Ker se da v prav isto povedati tudi ob upoštevanju rodilnika. Menim, da vedno.
Rodilnik ni nič več v tapravi rabi,
ne bom imel več tol'ko potrpljenja;
ne boj se zdaj, ne bom ti vzel življenja,
če vztrajno rabil ljubi boš tožilnik.
Ne zlomim tilnika si, ne umiram,
a dobre ti ocene ne prisodim,
do konca svoj čitalni plin pohodim,
nasilnik slovnični, ko te prebiram.
Kdor enkrat bistvo je dojel pravila,
nikoli več ne ponovi napake,
začutil grešnice dotik bo vsake.
Takrat bo zmago slovnica slavila,
pozdravljen, član, v rodilniško elito,
ki pač črti napako grozovito!
LP, lidija
Dodatek: vse skupaj pa razkriva tudi to, da lovljenje rim in ritma pogosto botruje slovničnim napakam, ki jih pisci sploh ne bi napravili, če bi poslušali melodijo in sledili svojemu posluhu, živemu jeziku, ne pa lomastili po dolgem in počez zato da se pesem "izide" v rimo. Lomastijo ne zgolj po sklanjatvah, ampak še bolj po besednem redu, ki je mnogim (vsaj slovnično), še večja španska vas, kot skloni. Na tem področju pa pogosto podležejo tudi tisti, ki mislijo, da res obvladajo slovenski knjižni jezik.
Peter, kaj je tisto "vse skupaj", kar naj bi povezovalo lovljenje rim in ritma s slovničnimi napakami?
To preprosto ne drži. Namreč: pisanje v klasičnih pesniških oblikah ni nič bolj dovzetno za slovnične napake kot pisanje haikujev, pesmi v prostem verzu, integralov itd. Tu gre preprosto za pismenost in jezikovno izobraženost pisca. Kolikokrat že samo tu na Pesem si opozarjam(o) avtorje, ki pišejo v prostem verzu, na rodilnik in na še marsikatero drugo napako! Vsako leto lektoriram tudi Zbornik Pesem si in imam tudi s tega stališča vpogled na napake. Po pravici povedano: v podčrtanih pesmih, napisanih v klasičnih oblikah, je manj napak kot v pesmih, napisanih v prostem verzu. Pri tem seveda ne govorim o tem, da nekdo v prostem verzu npr. opusti vsa ločila, saj to ni napaka, ampak stil pisanja.
Na račun tega, da se, kot praviš, nekaj "izide v rimo", se dela marsikaj in take pesmi so potem res same sebi (rimi) namen. Ampak takih pesmi na našem portalu ne podčrtujemo. Nasprotno - v preteklosti smo v zanimivah debatah kakšno tako pesem že izpostavili in opozarjali, katerim rimam se je npr. dobro izogniti (enozložnim: to - so; rimam na -i; klišejskim rimam: sanje - vanje ipd.), da rima ne zadostuje za to, da bi bila pesem res pesem v klasični obliki; sploh je bilo povedanega res veliko o tem, tudi moj članek o rimah še vedno obstaja na portalu.
Besedni red je v slovenščini zelo fleksibilen, vpliva pa na to, katera beseda je zaradi tega poudarjena, oz. obratno: tisto, ki jo želimo poudariti, jo običajno damo na konec:
Včeraj me je obiskal prijatelj. (Dokaj nevtralni b. red.)
Prijatelj me je obiskal včeraj. (Poudarimo torej, kdaj.)
Prijatelj me je včeraj obiskal. (Običajno me samo pokliče, včeraj pa je prišel k meni.)
Prijatelj je včeraj obiskal mene. (Ne pa tebe, kot to običajno stori.)
Zato je nemogoče trditi, da o besednem redu materni govorci nimajo pojma. Pač pa dela ta težave tujcem. Že pri spremembi števila namreč pride do majhne spremembe, ki je materni govorci slovenščine sploh ne zaznamo, ker je to pač naš jezik, tujec pa nanjo pozabi. Takole:
To je majica, ki MI JO JE poklonila prijateljica.
Množina: To je majica, ki SO MI JO poklonili prijatelji.
Tujec bi se hitro takole zmotil: To je majica, ki MI SO JO poklonili prijatelji.
Slovensko govoreči pa teh težav nimamo. Prav tako ni strahu, da bi zapisali:
Govoreči pa teh slovensko nimamo težav.
Kot lektorica, ki je zlektorirala okoli tristo knjig, zbornikov idr. besedil, bi menda opazila, če bi slovensko govoreči res imeli take resne težave z bes. redom. Ne, imajo pa resne težave z vsem drugim, pri čemer rodilnik ni nobena posebna ("tržna") niša, temveč le ena od številnih: osebni in svojilni zaimek vs. povratni osebni in svojilni zaimek (moj - svoj), mestovni in ciljnostni prislovi (gori - gor), napačna raba prostih morfemov (domisliti SI), napačna raba "podobnih" besed (upravičiti - opravičiti, vmesni - umestni, številni - številčni), poljubnostni in nedoločni zaimki, napačni prilastkovi odvisniki in še in še.
Če bi že govorili o španski vasi, bi bili prebivalci te vasi torej zgoraj našteti problemi, medtem ko bi bil besedni red v kaki drugi vasi, npr. "Spodnje obvladanje". :)
Pri pesmih v formi se besedni red podreja zahtevam ritma in rime, vendar tudi tu z omejitvami. To dobro vemo tisti, ki pišemo v teh oblikah. Do neke mere ga lahko upogneš, povsem pa ne. :)
Poezija je torej vedno do neke mere "upogibala" slovnico in to počne tudi v prostem verzu idr. sodobnih oblikah literarne umetnosti. Tudi proza pri tem ni ravno držala križem rok. :)
Ficra_zom v tej pesmi krši slovnično pravilo uporabe rodilnika v zanikanih stavkih - seveda ravno z namenom opozoriti na tovrstno napako. Zato tu ne moremo govoriti o dejanski napaki kot napaki, saj je ta v isti sapi svoje protislovje oz. opozarja sama nase z vsebino (in tudi tonom) pesmi.
Pisanje npr. brez ločil in samo z malimi (ali pa samo z velikimi) začetnicami pripisujemo slogu. Tovrstne pesmi so večinoma še vedno v knjižnem (izjemoma v knjižnem pogovornem, včasih narečnem) jeziku. Napak, do katerih prihaja zaradi neznanja oz. pomanjkljivega znanja, in tistih, ki se jih pisec zaveda in jih načrtno uporablja (kamor spadajo omenjena ločila, začetnice in tudi napačni tožilnik v konkretni pesmi), ne moremo in ne smemo enačiti. Tega ne mešajmo. In ne mešajmo knjižnega jezika in slovničnih napak.
Zelo dobro napisano, Aleksandra!
Tukaj moram tudi sam dodati, da se nikakor ne strinjam z navedbo, da v poeziji nujno prihaja do kršitev slovničnih pravil. Morda je to res pri kakšnem podpovprečnem rimanju na silo, kjer se avtor prehitro zadovolji z verzom, samo da rima stoji. Vedno je dovolj prostora, da se rimo oblikuje tudi slovnično pravilno. Sicer je bolje izbrisati verz in počakati z idejo na kakšno drugo bolj primerno priložnost. Na uporabo slovničnih pravil sem opozoril že v pesmi Stroga.
Sicer pa je sonet še posebej prikladen za pesnjenje, saj s svojo predpisano obliko sili avtorja k jedrnatosti in odpravlja nakladanje.
Se strinjam, ficra.
Jaz tudi, samo mora biti res sonet ;)
LP, lidija
Zanimivo :)
Naj najprej napišem, da nimam nič proti temu sonetu, moja komentarja sta se nanašala na enega izmed komentarjev pod njim.
Hvala vsem, ki ste se tu oglasili. Posebna hvala Aleksandri za razlage, njej in njenemu Pravipisu veliko dolgujem. Brez te knjige bi bila popolno budalo, tako sem samo delno ;))).
Hvala tudi tebi Peter. Občutek imam, da si me edino ti razumel, kaj hočem povedati.
Sinoči sem se poigravala z mislijo, da bi sonet "prevedla", žal po moji "obdelavi" ne bi ostal sonet. Zato in zato, ker nisem imela ravno veliko časa, sem si rekla: "Prste proč!"
Lp, Lea
Aja, urednice, ki me že leta poznate, veste, da sem napake, na katere me opozorite, vedno pripravljena popraviti. Torej ne mislim, da mi težite. Tudi ti mcv, veliko znaš, zato mi tvoje mnenje veliko pomeni.
Strinjam se s tabo Aleksandra. Ko pa sem govoril o prilagajanju besednega reda, sem pa imel v mislih permutacijo, kot je tale: a dobro ti oceno ne prisodim oz.: a dobre ti ocene ne prisodim. Ta sintaksa sledi ritmu, ne melodiji jezika.
Meni gre v uho samo: a dobre ocene ti ne prisodim, ali pa a ne prisodim ti dobre ocene. In čisto lahko, da se motim...
Da, Peter, vendar to ni napaka in je absurdno reči, da je zato piscem besedni red španska vas, saj gre za povsem namerno in povsem legitimno pesniško sredstvo. Prav tako kot bi bilo absurdno za nekoga, ki v prostem verzu de facto ne uporablja ločil, reči, da so mu ločila španska vas. Treba je ločiti med postopki, pesniškimi sredstvi, slogom in zvrstjo upovedovalnega jezika na eni strani in med dejanskimi napakami, posledicami neznanja in/ali površnosti, na drugi.
Lp,
Kerstin
Za zaključek: Prav hvaležna sem ti, ficra_zom, da si sonet objavil in se je na osnovi te objave lahko razvila tako konstruktivna debata, ki jo spremljamo v komentarjih. Iz nje se bomo vsi lahko marsičesa naučili!
LP, lidija
Najlepša hvala, Lidija, seveda se zahvaljujem tudi vsem ostalim, ki so v debati sodelovali. Odziv je bil tudi zame presenečenje v pozitivnem smislu.
Nisem imel namena imeti zadnjo besedo, ampak ne morem si kaj, da ne bi prilimal tegale linka:
http://www.siol.net/priloge/kolumne/miha_mazzini/2014/02/slovenski_obrambni_zidovi.aspx
:D
zadnje besede* (rodilnik)
Jeeeeeeeeeeeeee, he he... :D ; ni edina. Spodnja je še bolj odmevna in celo plačana.... ;)
http://www.youtube.com/watch?v=308m8NwvzCM
Ja, veliko tega je v popevkah. Tudi prelepa Saška poje: "Ne bi dala stare čase ..." - in ker to še ni dovolj, da se ozaveščenemu sfeclja, nadaljuje: "... stare čase, vse spomine ..." :)
Podoben primer, čeprav ne rodilnik, pač pa mestnik, zagreši Nuša Derenda:
"To srce le zapuščeno je,
prah na njemU zbira se ..."
Huda ironija je, da rečemo, da se prah na nečem NAbira, ne Zbira, in da je ta nerodnost zagrešena samo zato, da je lahko sklon NAPAČEN - na njemU - pravilno je kajpada na NJEM. In tako bi lepo šlo: "..., prah na njem nabira se."
Zagotovo pa je ena zmagovalnih neslanosti tale, prav tako iz pesmi Nuše Derende:
"In preden greš, s poljubi božaj mojo dlan,
čistim obljub polepšaj dan ..."
Khm ... ha???
Mazzinijeva kolumna je super, se nadvse strinjam s prvima dvema zidovoma, pri tretjem je pa po mojem usekal mimo. Morda se njemu to dogaja, ker verjetno njegove kolumne bere veliko število izobraženih ljudi - v nasprotju z večino člankov na netu. Ker kar pogosto vsaj preletim komentarje, lahko rečem, da večinoma sekajo levodesno ipd., o slovnici pa se pišočim itak niti ne sanja.
Je pa res, da tudi Mazzini da svoj roman v lektorski pregled, preden ga natisnejo. pa Peter tudi ( saj ga, ne, Peter?). Potem je pa vse odvisno od tega, kakšnega lektorja dobiš ...
:)
LP, lidija
Lektoriranje je posebne vrste delo. Za ljudi mojega kova tudi prezahtevno. Sam bereme tekste, ki me privlačijo, tako da ob njih sploh ne razmišljam o slovnici, tekste ki pa me ne privlačijo pa s težavo, če sploh....
Ne znam si predstavljati, da bi moral na primer lektorirati obrazložitev sodbe za nekoga, ki je zagrešil kakšno bančno goljufijo....
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ficra_zom
- 06. 02. 2014 ob 10:05
- Prebrano 4635 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 354.8