tesnoba

sklonjene glave

že na obrobju

neme so

a nadaljujem

vstopam počasi

napolnjuje me spoštljivost

in sočutje

motijo me lastni koraki v snegu

ledena skorja se

grozljivo surovo lomi

v ritmu utripov

boleče obteženega srca

utrip zastane

dih zaledeni

ko med debli odjekne

PARAJOČ KRIK

lomljenja napetega života

in spet

in spet

oko tipa

mrzlično išče pomoč

otresti

pridvigniti

razplesti

a hreščeče ječanje nemoči

in topa bolečina mrtvih teles

se širi med krošnjami

kot odmev

kot odgovor

mojim potrtim korakom

z vsako novo stopinjo

klone eno drevo

Milan Novak