In, ko končno pridem na vrh,

zaprem oči, in zaželim

ostati in biti.

Ne, ni nujno, da je Mount Everest,

dovolj je navaden breg.

Iz polnega nahrbtnika življenja,

potegnem tatova časa.

Preteklost vržem, po levi,

prihodnost po desni strani.

Opazujem kako se kotalita,

objemajoč trenutek, ko

dotikam se neba.

Zaslepljena s soncem,

ne vidim sence sebe,

ki se v procesiji,

ena za drugo

pomikajo proti dnu,

zatikajoč se ob korenine

neenakomerne poti.

branka