oblaki
ki teden dni visijo
čez rob potrpežljivosti
se v tem času zmešajo
v kompaktno sivino
in le rahli odtenki te
mlečne neskončnosti
dajejo slutiti
v kakšnem zamahu je
očem skrito sonce
NEPREMIČNE GMOTE
so vsak dan nižje
sesedajo se na zvonike
in vrhove smrek
Vsakič ko sivine potemnijo
se začno nad zasnežena strnišča
stegovati dolgi megleni jeziki
ki ližejo debelo snežno skorjo
Iz nje vabijo tihe vzdihe
hranijo se z njeno hladno sapo
Tik preden mrak prekrije še en dan
se že nabuhli jeziki
dvignejo do krošenj
in se hrapavo podrgnejo
ob slemena streh
Takrat jih dosežejo pogoltna usta oblakov
in meje objema se zabrišejo
v gluhoto noči
Nebo, ki pritiska in prikazni dreves, potisnjene k tlom z ledenim oklepom. Vse to vidim, kar vidimo te dni in hkrati nepremične gmote berem kot notranje čtivo, ki skriva dele duše, na katere pritiska zunanje življenje. Čestitke,
Ana
veseli me, Ana, da si "ujela" dvojnost mojega izraza. več ali manj so vse moje takšne, da dogodki zunaj iščejo zrcalo nekega notranjega stanja.
hvala.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Novak
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!