Na dnu razbitega kozarca
vidim ostanke najinih kosti.
Z dreves sva strgala meso
in ga v pesek posadila v upanju
da se kamen sam bo odvalil.

Nadaljujejva tam
na koncu tujega
kjer živi nekaj mrtvega
tu sva našla barve.

Nisva se poznala,
a ob prvem potopu
v kotiček tvojih ustnic
sem izgubil vid.

JAZ, se je predal,
zato, sem lagal
lagal sem
da bi preživel.

Če bi le lahko oblekel
vse kar skrivam v omari
in ostal JAZ, hmmm,
Če bi…

Laž krivde ne rodi,
tako pa jo.
Spremenil sem obraz
se v ogledalu varal in
odgovorom vedno
pustil napačen naslov.

Kretnje sem preračunal
in vejico postavil na mesto
za oklepajom,
mesto (ne)varnega
žal mi (je)
matematika ne leži
tako kot ti,
ležiš,
čez moj x.

Enkrat se vse podčrta dvakrat,
si mislim, medtem ko bruham zimo
v kozarec ki naju je združil.

S.R.