Čudno me zvija po želodcu,
je praznina, ker ne znam spisati proze,
ki se mi senči v podzavesti.
Še preden pričnem me zadane,
tega ne znam,
tega ne zmorem,
tega ne bom storil.
Je to lakota
ali ljubezen?
Pomanjkanje idej
me brca v trebuh,
ker ne znam naprej.
To je pomanjkanje "lederzica".
Ko bodo ideje, bo šlo samo naprej.
Sicer pa to sploh ne more biti tema za poezijo, vsaj ne samo v eni pesmi. Lahko pa bi naredili ciklus, česa vsega ne zmoremo in mogoče na ta način osmislili ta nesmisel.
Nesmisel in paradoksi so glavna tematika moje poezije, že od nekdaj.
Hvala za konstruktiven komentar:)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: neartist
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!