Posušena solza je edina sled,

ostanek za teboj.

Veš.

Veliko sonca, neizsijanega,

poskritega, hladnega,

v krošnjah v kateri

sem se varno skrila.

Tistih bujno cvetočih,

ki so se nekoč dotikale neba.

Cvetovi moji,

so dišali najdlje in najmočneje.

Najlepši začetek konca.

Ko se zaveš,

da ne dišiš.

Ko ne veš,

da še sediš v kratkem krilu,

čeprav so veje davno izgubile liste.

Pred zimo se umika dan,

posušene veje spreminjajo namen.

Še včeraj je bil maj.

Z mavričnima palčkoma.

Marioneti od Boga .

Sediva mu v naročju

in še vedno ne razumeva.

Če ne diham, čutim da živim.

A le takrat tipam po življenju.

Vdihujem vse odmeve,

ki ostajajo v vsakdanu.

Tolažim se, da te poznam.

Izgubljam bolj, kot ljubim.

Prvi dan.

Sandra Kocijančič