pomladna želja (zimskega jutra)

Kozarec v roki razpoči

zdrobi se v kosce bolečine

 

kri riše rožice na stene

tetovaže ki ostanejo

 

ko kosci padajo na tla

razbijajo prihodnost

odkrijejo zavese

odpravijo objem

ko završi v kosteh sila

ki lomi

zvija poti

 

znoj teče v želodec

v prazno sobo tišine

spominov 

briše svetlobo luči

perebarva okna temna

že 1000x prevlečena s takšnimi trenutki let

 

spustite zavese

naj vsaj to ne boli

stiska možgane

utaplja srce

 

pobiram kosce

da vrnil bi najin čas

- nemogoče

(nešteto je delcev)

prah raztrošen v nemirno reko

v potok

 

obveze lahko rešijo le kri

- srce ne joči!

prepad prglobok

mostu ni

ostanejo oči

da gledamo

na to česar več ni 

in porišemo stene temne 

z rdečico

da vse kar je 

si ti

pa naj odletijo lastovke domov

vrne znova se pomlad

- gnezdo zmeraj tam je 

kjer je srce!

 

oči solzijo 

da se drugi lahko veselijo

in da pride 

(že enkrat)

pomlad

nobody

Komentiranje je zaprto!

nobody
Napisal/a: nobody

Pesmi

  • 30. 01. 2014 ob 14:18
  • Prebrano 615 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 111.54
  • Število ocen: 7

Zastavica