Kozarec v roki razpoči
zdrobi se v kosce bolečine
kri riše rožice na stene
tetovaže ki ostanejo
ko kosci padajo na tla
razbijajo prihodnost
odkrijejo zavese
odpravijo objem
ko završi v kosteh sila
ki lomi
zvija poti
znoj teče v želodec
v prazno sobo tišine
spominov
briše svetlobo luči
perebarva okna temna
že 1000x prevlečena s takšnimi trenutki let
spustite zavese
naj vsaj to ne boli
stiska možgane
utaplja srce
pobiram kosce
da vrnil bi najin čas
- nemogoče
(nešteto je delcev)
prah raztrošen v nemirno reko
v potok
obveze lahko rešijo le kri
- srce ne joči!
prepad prglobok
mostu ni
ostanejo oči
da gledamo
na to česar več ni
in porišemo stene temne
z rdečico
da vse kar je
si ti
pa naj odletijo lastovke domov
vrne znova se pomlad
- gnezdo zmeraj tam je
kjer je srce!
oči solzijo
da se drugi lahko veselijo
in da pride
(že enkrat)
pomlad
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nobody
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!