KOT KAPLJE
Vse besede so zastarane.
Puste so.
Kot noč, ki sili iz zemlje,
da lahko obvisi nad močvirjem.
Brez topline,
kot uvelo rastje
s smetano.
Pocejajo se,
kot kaplja na kapljo
na rob jezika.
Kot otrok brez imena.
Globlje so od pekla
in težje od solz.
Požiram jih in se hranim
z njimi.
In ne storijo drugega,
kot da se sprijemajo v skupke
in silijo iz ust kot novorojenec
v neko novo pesem.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
- 30. 01. 2014 ob 08:54
- Prebrano 877 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 435.52
- Število ocen: 16
