Čas,

tihi prijatelj in večni sovražnik

vrtiš se v krogu, starem kot svet.

Prihajaš in odhajaš, nevidni Ahasver

ti, ki stojiš na obalah naših spominov,

prinašaš in kradeš, odnašaš in daruješ,

daješ nemir in spokojnost pomladnemu cvetu.

Gledaš otroke ki rastejo v može in žene,

in se z zenita starajo v izrabljena telesa.

Os vsega si, in vendar tečeš po obodu,

trosiš snežinke in seješ dež.

Tvoje stopinje vodijo preko neba in vendar,

tvoja sled je vidna na zemlji, vlažni prsti ali suhi skali.

Kremplji vetra so tvoje zavetje, kruti ropar,

in le on ve, kam si namenjen ob koncu dneva.

Čas,

ljudje iščejo tvoj pravi obraz,

a ti jih zasmehuješ s črepinjami svojih praznih mask

in tvoja oblačila so pajčevina opustelih hiš.

Moj tihi sopotnik,

ko boš dotekel svojo mero,

daj, podaj mi roko,

kot si mi jo takrat, ko sem vstopila v ta neskončni krog,

da bom končno videla tvoj pravi obraz,

tako neznansko star in bolestno lep!

Irena Blazinšek