Ostajam jaz, a vendar nisem isti.
V meni se borita dva svetova:
v prvem Cezar dol obrača palec,
v drugem nor pogan kriči: "Obnova!"

Opuščam verz in tiste drobne rime,
ki nizajo odsev sveta v lepoto.
Postajam star, pijan, puščoben, siv ...
V srcu strt - hvaležen za slepoto!

In zdaj vas gledam, šahovske figure:
kar čakate, da vas premakne roka,
ki tiho šteje vaše prazne ure!

In vem, da mi ne more biti huje,
kot takrat, ko v sebi zrem otroka,
ki se stara iz neznane nuje.

Dani Bedrač