Podrhtavaš.

Tvoje telo je prežeto

z bolestnim strahom.

S slanimi očmi begaš,

iščeš izhode,

ker so ranili najgloblji kotiček

Tvoje biti.

V izropani nedolžnosti

povešaš ramena in glavo

grizeš ustnico do krvi,

ker ti iz trebuha silijo misli.

Bruhaš žolč in jezo.

Dlan oblikuješ

v jekleno pest,

iz izbočenih členkov iztisneš

zadnjo kapljo krvi,

da izkričiš bolečino.

Kot svinčene krogle

se zaletavajo v steklo,

praskajo pod

in se odbijajo od razpokanih sten

da si mašiš ušesa.

S pokrčenimi koleni

obsediva v kotu.

Pramen umetne svetlobe ti zoži

zenico in upanje.

Režem lastna čustva,

potiskam jih globoko v žep halje,

da ne kričim s tabo.

Molčim. Moram molčati.

Da te ne izgubim med odmerki pomirjeval.

Nocoj boš varna.

Pred ostalimi.

Martina Pavlin-Essentia